Terapevtska vrednost visceralne manipulacije

Visceralno manipulacijo (VM) je razvil svetovno znani francoski osteopat in fizioterapevt Jean-Pierre Barral. Komparativne študije so ugotovile, da visceralna manipulacija koristi pri raznih poškodbah, motnjah in bolečinah.

Akutne poškodbe:
– poškodba vratu,
– poškodbe zaradi zategnitve varnostnega pasu,
– športne poškodbe prsnega koša ali trebuha,
– pretres možganov,
– travmatske poškodbe možganov.

Prebavne motnje:
– spahovanje in zaprtost,
– slabost in refluks,
– GERD,
– disfunkcije požiranja.

Ženske in moške zdravstvene težave:
– kronične bolečine v medenici,
– endometrioza,
– fibroidi in ciste,
– dismenoreja,
– urinska inkontinenca,
– disfunkcija prostate,
– testikularna bolečina,
– učinki menopavze.

Mišično-skeletne motnje:
– somatsko-visceralne interakcije,
– kronična spinalna disfunkcija,
– glavoboli in migrene,
– sindrom karpalnega tunela,
– bolečine v perifernih sklepih,
– išias.

Bolečine, povezane s:
– pooperativnim brazgotinskim tkivom,
– poinfekcijskim brazgotinskim tkivom,
– avtonomnimi mehanizmi.

Pediatrične težave:
– zaprtost in gastritis,
– trdovratno bruhanje,
– vezikoureteralni refluks,
– kolike.

Čustvene težave:
– tesnoba in depresija,
– potravmatska stresna motnja.

VM pomaga pri funkcionalnih in strukturnih neravnovesjih v telesu, vključno z mišično-skeletnimi, vaskularnimi, živčnimi, urogenitalnimi, respiratornimi, prebavnimi in limfatičnimi disfunkcijami. Ocenjuje in zdravi dinamiko premikanja in prekinitev v organih, membranah, fascii in ligamentih. VM poveča proprioceptivno komunikacijo znotraj telesa, s čimer ponovno vitalizira človeka ter olajša in zmanjša simptome bolečine, disfunkcije in slabe drže.

Integrativni pristop k tretmaju pacienta zahteva ocenitev strukturnih razmerij med notranjimi organi ter njihovimi fascialnimi ali ligamentnimi pritrditvami na muskulo-skeletni sistem. Deformacije v vezivnem tkivu notranjih organov so lahko rezultat pooperativnih brazgotin, adhezij, bolezni, drže ali poškodb. Vzorci tenzij se oblikujejo skozi fascialno omrežje globoko v telesu, kar ustvarja številne učinke daleč stran od njihovih izvorov, te učinke pa mora telo kompenzirati. Tako nastanejo fiksne, nenormalne tenzijske točke, ki jih mora telo premikati. Posledica te kronične iritacije so funkcionalne in strukturne težave.

Predstavljajte si adhezijo okrog pljuč. Ustvari lahko modificirano os, ki zahteva nenormalne prilagoditve bližnjih telesnih struktur. Adhezija lahko na primer spremeni premikanje reber, kar utegne generirati sile, ki neuravnoteženo delujejo na hrbtenico in lahko sčasoma privedejo do disfunkcionalnega razmerja z drugimi strukturami. Ta scenarij ponazarja zgolj eno od stotin možnih posledic majhne disfunkcije, katerih učinek se okrepi zaradi nekaj tisoč ponovitev dnevno.

Poznamo določene povezave med somatskimi strukturami, recimo mišicami in sklepi, simpatičnim živčnim sistemom, notranjimi organi, hrbtenjačo in možgani. Tako npr. sinuvertebralni živci oživčujejo medvretenčne ploščice in so neposredno povezani s simpatičnim živčnim sistemom, ki oživčuje notranje organe. Sinuvertebralni živci in simpatični živčni sistem so povezani s hrbtenjačo, ki ima povezave z možgani. Nekdo s kroničnimi bolečinami ima torej lahko iritacije in sproščena mesta ne le v muskulo-skeletnem sistemu (tj. sklepih, mišicah, fascii, medvretenčnih ploščicah itn.), ampak tudi v notranjih organih in njihovih vezivnih tkivih (vključno z jetrami, želodcem, žolčnikom, črevesjem in nadledvičnimi žlezami), perifernem živčnem sistemu, simpatičnem živčnem sistemu in celo hrbtenjači in možganih.

Zahvaljujoč predanemu delu osteopata in fizioterapevta Jean-Pierra Barrala lahko zdravstveni praktiki danes uporabljajo ritmične premike visceralnega sisteme kot pomembno terapevtsko orodje.

Barralovo klinično delo z notranjimi organi je privedlo do razvoja oblike manualne terapije, ki se osredotoča na notranje organe, njihovo okolje in potencialni vpliv na mnoge strukturne in fiziološke disfunkcije. Ta terapevtski pristop je poimenoval s skovanko visceralna manipulacija.

Visceralna manipulacija se opira na otipavanje normalnih in nenormalnih sil v telesu. Z uporabo posebnih tehnik lahko terapevt oceni, kako nenormalne sile stopajo v interakcijo z normalnimi, jih prekrivajo in vplivajo nanje. Cilj terapije je pomagati normalnim silam telesa odpraviti nenormalne učinke ne glede na njihov izvor. Ti učinki so lahko globalni, tj. zajemajo številna področja delovanja telesa.